Ne. Za človeka, ki ni pripravljen sam nič narediti zase, terapija ni primerna. Težje je najti skupno pot z ljudmi, ki so navajeni obiskovati terapevte, ki »vse sami naredijo zanje« — oni le plačajo in odidejo domov do naslednjega obiska.
Za vsakogar, ki je pripravljen v svoje življenje uvesti drobne spremembe, pa je terapija prava reč.
Odvisno od zahtevnosti vašega primera. Če gre za hujše zdravstveno stanje, je potrebnih nekaj terapij v čim krajšem času, na primer pet v treh tednih. Običajno pa zadošča terapija na štirinajst dni.
Vsak človek je svet zase. Kdor je že sam delal precej na odpravi vzrokov neke težave, bo imel do cilja krajšo pot. Kdor se prvič sooča z reševanjem težkih občutkov, ki jih nosi v sebi, bo potreboval več terapij. Če gre za bolezen, je odvisno tudi od njene zahtevnosti.
Zavedati se je treba, da gre za terapevtski proces. Ni mogoče v treh, petih terapijah počistiti vsega težkega, kar je nekdo nalagal v svoje celice desetletja.
Do sedaj še nisem imela izkušenj, da bi lahko človek vse naredil sam. Brez izvorne energije, ki je je deležen med terapijo, se težki občutki, ki so zakoreninjeni globoko v celicah, po dosedanjih izkušnjah ne morejo počistiti.
Pri kakšnem človeku ne gre takoj — če je zelo introvertiran. Kljub temu terapija deluje; večina ljudi se tekom terapij odpre in potem se pokaže tudi vzrok. Ni pa rečeno, da vedno.
Nobenih posebnih priprav ni potrebnih, ničesar ni treba prebrati na to temo. Potrebujete le kolikor toliko udobna oblačila, morda dodatno jopico, ker vas v daljšem mirovanju lahko začne zebsti.
Seveda. Ko počistite svoje občutke do te osebe, ko jo sprejmete tako, kot je, se bodo tudi odnosi počasi uredili. Ta oseba se bo posledično začela drugače obnašati do vas in odnosi se bodo razvijali v pravo smer.
So tudi primeri, ko rešitev partnerskega odnosa ne pomeni nadaljevanja skupne poti — v nekaterih je treba narediti rez. S pomočjo terapije človek sam pride do ustrezne rešitve.
Do tretjega leta imamo ljudje zabrisan spomin. Ničesar se ne spomnimo in ne vemo, kaj nosimo s seboj. Morda nismo bili zaželen otrok, se oče in mama nista razumela v tem obdobju, je mati doživela kakšen šok v času nosečnosti … Precej prepričanj prinesemo na ta svet še iz prejšnjih življenj.
Da, potrebno je le vaše sodelovanje. Dobite navodila, kaj morate sami delati v svojem življenju, in bolj dosledno ko jih boste upoštevali, hitreje se bodo vaše težave sesuvale v prah. Edina ovira so preveč razširjene bolezni, kot je na primer rak. Če človek upošteva navodila, terapija pomaga.
Ti običajno ne pridejo na lastno željo, ampak jim terapijo predlagajo starši. Zato je tu sodelovanje z uporabo »orodij« redkejši primer. Žal. Tisti, ki upošteva navodila, dobljena med terapijo, in uporablja »orodja«, je uspešen.
V tem primeru je na začetku potrebna vaša pomoč, da skupaj uporabljate »orodja«. Z vašo pomočjo se mu stanje toliko izboljša, da postane samostojen pri uporabi »orodij« in sam poskrbi za svoj napredek.
Gre za male spremembe, kot so:
V povprečju dobijo ljudje po tri »orodja«. Majhni koraki, ki ob pomoči terapije privedejo do velikih sprememb.
Ne. Terapija se lahko izvaja izključno na človeku, ki v to privoli. Izjema so majhni otroci; z njimi se dela s privoljenjem staršev.
Da. Nujno je, da človek sledi nasvetom svojega zdravnika, ker terapija ni nadomestilo za uradno medicinsko zdravljenje. Če ne, ga ne sprejmem na terapijo.
Nikakor nisem za take kombinacije. Lahko preizkusite več teh metod in se odločite, katera vam je najbolj pisana na kožo. Kombinacije se v praksi niso dobro izkazale.
Ni bolečin. Lahko pa po terapiji nastopi utrujenost, ker se odpirajo energijske poti v človeku. Zelo redko, a včasih je to občutiti kot utrujenost. Nekateri ljudje med terapijo občutijo energijo in ob tem se včasih zbudijo rahle bolečine.
Kar se da sproščeno z zaprtimi očmi sedite ali ležite in poslušate umirjeno glasbo. Lahko tudi zaspite. Če se kdo ne more umiriti, lahko vmes tudi bere.
Reinkarnacija je ponovno utelešenje duše umrlega v drugem telesu. Vmesni čas duša preživi v duhovnem svetu; ko je pripravljena, se ponovno utelesi. To se ponavlja toliko časa, dokler duša ne zraste na tak nivo osebnostnega razvoja, da se ji ni treba več utelešati. Reinkarnacija je kot šola za dušo. Poglavitna lekcija je ljubezen — brezpogojna ljubezen do vseh bitij stvarstva.
Ljubezen je najmočnejša sila v univerzumu. A kadar gre za odnos dveh duš, ju sovraštvo močneje poveže. Če imamo z nekom lep odnos, ga lahko spet srečamo. Če pa sovražimo, ga moramo ponovno srečati — da počistimo odnos. Sovraštvo povzroči, da smo kot z verigami priklenjeni na dušo, ki se je želimo rešiti. Odpuščanje je edina pot k osvobajanju. To pa je brezpogojna ljubezen.
Reinkarnacija je bila vpisana v svete spise do 6. stoletja, po tem so jo izbrisali. Dokaze o reinkarnaciji najdemo tudi v Svetem pismu. Učenec je vprašal Jezusa: »Napisano je, da se bo Elija vrnil.« Jezus je odgovoril: »On se je vrnil, samo ti ga nisi prepoznal.« Govoril je o Janezu Krstniku. Jezus je s tem povedal, da je Janez Krstnik reinkarnacija Elije, vendar po cerkveni dogmi taka razlaga ni dopustna.
Ko je Jezus ozdravil moškega, ki se je rodil slep, je nekdo izmed Jezusovih učencev vprašal: »Kdo je grešil, da se je rodil slep — on ali njegovi starši?« Če je vprašal na tak način, je jasno, da je imel v mislih reinkarnacijo, saj prvi del vprašanja dopušča možnost grešnega ravnanja pred rojstvom, torej v prejšnjem življenju.
Reinkarnacija = vice: dokler naša duša še ne živi brezpogojne ljubezni, se bo spet in spet vračala na popravne izpite na Zemljo. Življenje na Zemlji torej predstavlja vice.
Jan Erik Sigdell je v svoji knjigi o protislovnih in nelogičnih naukih Cerkve zapisal: duša naj bi bila ustvarjena šele ob spočetju — zakaj bi Bog ustvarjal duše, ki so že na začetku ustvarjene za hude in slabe izkušnje? Duša, ki ji enkrat spodleti, bi bila za vekomaj obsojena na propad? Ljubeči Bog tega ne bi naredil. Človek naj bi se rodil z grehom — zakaj bi se rodil z grehom, če prej ni obstajal?
Odpuščanje. To je pot do brezpogojne ljubezni.
V sebi nosimo določene občutke, za katere ne vemo, od kod se jemljejo — bodisi velika žalost, jeza, občutek zapuščenosti, krivda … Ti občutki so lahko tako močni, da privedejo do izjemno težkih situacij v življenju.
Naletela sem na človeka, ki je bil v prejšnjem življenju Indijanec. Pobili so mu vso družino. S seboj na ta svet je prinesel žalost, ki jo je preobrazil v jezo. In ta jeza, ki ji ni vedel vzroka, je bila tako močna, da si je pridelal raka. Ko sva našla vzrok za njegovo bolezen in pot za osvobajanje te jeze in žalosti, se je njegovo zdravje začelo obračati na bolje. Mimogrede: vse življenje ga že vleče v Ameriko. Tja bo šel, pa naj stane, kolikor hoče, pravi.
Nekateri ljudje imajo izjemno močno ljubezen do določenega dela sveta, ljudstev. Po vsej verjetnosti so tam živeli v življenju pred tem in doživeli nekaj izjemno močnega.
Pišite mi po elektronski pošti ali se kar naročite na prvo srečanje.
Naročite se →