Nasmeh srca

Imam čudovitega moža, a do nedavnega tega nisem opazila, niti verjela. Mnogokrat sem bila zelo nezadovoljna z najinim odnosom, večkrat pred vprašanjem, kam vse to pelje, naj se ločiva, kaj naj naredim? Vendar nisem človek, ki bi obupal in se prepustil negativni energiji, ki se je naseljevala v meni. Prijateljica mi je priporočila Tatjanino terapijo. Potrebnih je bilo nekaj srečanj, da sem ozavestila svoj problem.

Moji odnosi z možem so bili slabi že prej; v prejšnjih življenjih sva stkala nesporazume, slabo ravnanje drug do drugega, poniževanja in še bi lahko naštevala. Z vsako terapijo sem bolj in bolj razumela, zakaj sva zdaj v konfliktu, kaj mi krade energijo. In kar je bil zame šok — videla sem iste vzorce najinega obnašanja, kot jih je opisovala Tatjana iz svojih videnj.

Ko sem sprejela dejstva, ko sem si priznala, da sem »ledena kraljica«, sem lahko naredila spremembo. V najin odnos sem pričela vnašati drobne spremembe, ki sem jih dobila naročene. In spet šok: ne da bi karkoli zahtevala od moža, se je sprememba zgodila tudi pri njem. Vse, kar sem prej od njega terjala, je zdaj prišlo samo od sebe. In traja, in traja, in jaz sem srečna.

Pred parimi leti sem zbolela za rakom na jajčnikih. To sem povezovala s tem, da sem preživela zelo stresno obdobje. Po dveh operacijah, kemoterapiji in bioloških zdravilih se mi je vse skupaj umirilo. Pred letom dni pa sem imela spet izjemno stresno obdobje in rak se je ponovil. In spet kemoterapija … In po vsaki sem bila bolj slabotna.

Potiho sem v sebi vedela, da moram marsikaj spremeniti v svojem življenju. Slutila sem, da bolezen ni prišla kar tako, slučajno; da je bil vzrok moje stresno življenje. A vse do te druge ponovitve bolezni sem vse skupaj samo pometala še bolj globoko pod preprogo. Ko pa so mi zdravniki rekli, da zame nimajo zdravila, se mi je v trenutku posvetilo, da moram resnično nekaj v svojem življenju spremeniti, če želim še nekaj časa živeti. S hčerko sva začeli iskati alternative in pot me je pripeljala tudi do Tatjane. Že pri prvem, spoznavnem srečanju sva se povezali. Z lahkoto sem se odločila, da sprejmem njeno terapijo.

Težava pri meni je jeza in žalost v velikih količinah, čeprav na zunaj tega ni bilo zaznati. Tatjana pa je to takoj odkrila. Jaz sem čutila le, da že vse življenje iščem mir. Mir v svojem srcu. Po kemoterapijah sem imela tudi zelo močne krče v nogah, ki so mi preprečevali, da bi lahko normalno spala.

Že po prvi terapiji pri Tatjani sem dobila občutek, da se je nekaj premaknilo v mojem življenju. Doma je bilo manj konfliktov, izognila sem se prepirom. Prekinila sem stike z ljudmi, ki so mi samo pili energijo. Postala sem bolj umirjena. Po drugi terapiji pa sem opazila, da nimam krčev v nogah. To je bila zame največja potrditev, da se je med terapijo sprostila energija, in začela sem verjeti, da res pomaga. S Tatjano sva pogosto na vezi, tudi če se ne vidiva. Spodbuja me, da redno delam vaje, ki sem jih dobila naročene. Po teh vajah se res počutim vse bolj umirjena. In to je tisto, kar sem iskala vse življenje.

Zavedam se, da moram na sebi storiti še marsikaj, vem pa tudi, da sama od sebe tega ne bi zmogla. S pomočjo terapevtke pa se stvari postavljajo na pravo mesto.

Bolezen, ki je nisem poznala. Zbolela je moja mama, ko je izgubila službo. Kar naenkrat se je povsem spremenila. Ni bila več vesela, v družbi vedno tiho, nič več sigurna vase, vedno v dvomih. Ni znala niti skuhati kosila. Tudi vnuki je niso uspeli spraviti v dobro voljo. Ves čas sem ji pomagala in ji stala ob strani ter upala, da bo bolje. Ko pa mi je po štirih mesecih rekla, da ni dobro, sem vedela, da morava poiskati pomoč. In prišli sva do gospe Tatjane.

Da je mama šla na prvi obisk, sem jo seveda morala prisiliti, saj se sama ni znala odločiti za nič. Prav tako je bilo v drugo in tretje. Vendar nama je gospa Tatjana dajala upanje. Četrtič je bila mama že toliko boljša, da je z veseljem odšla k njej. Res pa je, da je od prvega srečanja naprej upoštevala napotke in izvajala naloge, ki jih je dobila — na začetku z našo pomočjo in spodbudo, potem pa vse bolj samostojno.

Stanje se je iz terapije v terapijo izboljševalo. Po peti terapiji je šlo samo še navzgor. Že na obrazu in v očeh se ji je videlo, da je bolje, spet je dobila voljo do življenja. Izrazila je željo, da gre med ljudi, da kaj naredi in gre na izlet, prav tako je spet začutila ljubezen do svojih vnukov in jim jo tudi izražala. Mama je zopet zdrava in taka, kot je bila pred boleznijo.

Pomoč bi morali poiskati takoj, ko je zbolela. Hvala gospe Tatjani za delo z mojo mamo, spodbudne besede in moč, ki nama jo je vlivala, da sva lažje prebrodili to zares težko obdobje.

Zbolela sem za vnetjem ščitnice, ki se je v roku treh mesecev ponovilo. Vedela sem, da bodo zdravila spet le odpravila simptome, zares pozdravila pa se ne bom. Zato sem iskala nekoga, ki bi mi pomagal ozavestiti vzroke za bolezen in mi energetsko pomagal, da se res pozdravim. Do Tatjane sem prišla čisto po naključju in za to sem še zmeraj hvaležna.

Že pri prvi terapiji so se začeli odstirati pravi vzroki za bolezen, ki sem jih kot majhen otrok očitno potisnila zelo globoko v podzavest. S Tatjano sva imeli potem še nekaj terapij, dokler niso izzveneli vsi simptomi, povezani z boleznijo. V času zdravljenja sem precej spremenila svoje življenje, še zlasti del, povezan s službo. Ne naprezam se več toliko, predvsem pa se imam bolj rada. Kar pa je še najbolj pomembno: ko sem se spremenila jaz, se je spremenilo tudi vse okrog mene — življenje je postalo veliko bolj izpolnjujoče, zadovoljno in tudi srečnejše.

K Tatjani sem prišla zaradi svojega zdravja. Že dolgo sem imela vrtoglavice. Moje zdravje in počutje je bilo iz terapije v terapijo boljše. Med tem pa sem ozavestila še eno zelo pomembno stvar v mojem življenju, na katero nikoli nisem pomislila: prekomerno navezanost in skrb za svojega otroka. Zdaj se učim osvobajanja.

Še na en pomemben vidik me je takoj prvič opozorila Tatjana — to je zdravje mojega otroka. Res je bil kar naprej bolan. Ves čas bolniške … Tatjana je to povezala z mojim počutjem: da ko sem jaz v »slabi koži«, to vpliva nanj in zboli še on. Moram priznati, da se mi je to slišalo zelo neverjetno. A sedaj, ko sem umirila sebe in svoje življenje, je moj otrok zares povsem drugačnega zdravja. Moje življenje, zdravje in počutje se močno spreminjajo na bolje, prav tako zdravje našega malčka. Hvaležna sem, da sem stopila na pot sprememb.

Nekega popoldneva sem izgubila zavest in imela občutek, da je to zame konec … Že prej sem imela zdravstvene težave s srcem in razmišljala, da bi šla na terapijo k Tatjani. Pa nisem zbrala poguma in vedno mislila, da še ni potrebno. Da bo že minilo. Zdaj pa sem doživela konkretno opozorilo, da moram nekaj narediti zase. Da je stvar resna!

Že po prvi terapiji me je skoraj povsem prenehalo boleti področje okoli srca in leva stran telesa. Te bolečine so mi povzročale veliko težav petnajst let. Kar nekaj zdravniških preiskav sem opravila, pa niso nič našli in nobenih izboljšav ni bilo. Vedno sem se spraševala, zakaj le leva stran. S pomočjo terapij sem ugotovila, zakaj vse te bolečine: lahko sem jih povezala s slabimi odnosi s svojo mamo.

S terapijami se mi je vsesplošno zdravstveno stanje izboljševalo. Tudi težki odnosi z mamo se čistijo. Bolj se znam postaviti zase, težave drugih niso več moj največji problem. Lažje zaspim, ker manj premlevam stvari. Vsekakor bom Tatjano še obiskala, ker mi terapija dobro dene in mi pomeni veliko sprostitev. Predvsem pa veliko delam tudi na sebi. Upoštevam Tatjanina priporočila za boljše življenje. Lahko rečem, da sem povsem drug človek, kot sem bila pred terapijo.

Imel sem povsem normalno življenje. Prijetno, zadovoljno; družina, delo, nekaj malega prostega časa. Res precej obremenjen zaradi službe, a zdelo se mi je znosno. Potem pa nekega dne … izguba zavesti. Brez predhodnih opozoril telesa. To se mi je zgodilo v roku pol leta še dvakrat. Zdravniki so mi naredili vse možne preiskave. Eden za drugim so ugotavljali, da sem bolj zdrav kot oni. A mene je bilo strah naslednjih epizod. Zdravniki so zaključili moj primer z diagnozo: izgorelost.

Spremenil sem stil življenja, iskal pa sem vzroke, zakaj se mi je to zgodilo. In tako sem prišel na terapijo k Tatjani. Ona me je takoj postavila pred neprijetno situacijo … v moje otroštvo, ki se ga sam sploh ne spominjam. Skupaj sva ugotovila, zakaj: starša se nista razumela in jaz sem rastel v tistem sovražnem okolju. Težka čustva so bila pogosto naperjena tudi proti meni. Da sem lažje preživel otroštvo, sem vse skupaj zakopal globoko vase. A enkrat vse pride na plan, pravi Tatjana. Tudi pri meni je.

Dobil sem naloge in nekajkrat sem prišel še k njej na terapijo. Na začetku sem bil pri izvajanju nalog zelo zagnan, s časom pa je vnema popuščala. Pa se mi je po treh letih zadeva ponovila. Bil sem v situaciji, ki je podzavestno v meni zbudila tiste težke občutke iz otroštva — in sem izgubil zavest. Zato sem se spet obrnil na Tatjano. Vedel sem, kaj mi bo povedala: bil sem premalo zagnan pri delu na sebi.

Zdaj vem, da lahko svoje življenje uredim samo sam. Dobil sem navodila — po pravici povedano, povsem enostavne zadeve, ki jih lahko opravim mimogrede. Le pozabiti ne smem. Pozabiti v tej naglici življenja na sebe.

V otroštvu težko vplivamo na situacije, ki so nam dane s strani staršev. Sama sem bila rojena staršema alkoholikoma, česar me je bilo vedno sram in sem se, kolikor se je le dalo, odmikala od družbe. Uspelo mi je postati nevidna … Oddajala sem energijo, ob kateri me ljudje resnično niso videli … vedno zadnja. Ob tem pa sem padala nižje in nižje. 40 let sem živela z občutkom krivde in nevrednosti, kar je v meni gojilo jezo, agresijo, zamere … Prepotrebnih objemov ni bilo, prav tako se ne spomnim, da bi mi kdo rekel, da me ima rad.

Z željo po spremembi sem prebrala marsikatero knjigo, a samo branje nima vrednosti, če tega ne znaš vpeljati v svoje življenje. Obiskala sem nekaj delavnic, ki bi mi morale prinesti čudež, ki bo vse postavil na svoje mesto, pa ga ni in ni bilo. Dokler me pot ni privedla do Tatjane.

Z njeno pomočjo sem začela odkrivati lepote in smisel življenja. Po nekaj terapijah, z opravljanjem pridobljenih nalog, se je v meni začela buditi želja po še, po odkrivanju novega. Začela sem si upati, drznem si postaviti se zase, zavedam se sama sebe, se ne obsojam nenehno. Končno delam korake v smer, ki sem si jo vedno želela.

Sprva tega res nisem mogla sprejeti (moj ego ni želel sprejeti), bilo je preveč nenavadno … in ples pred ogledalom! To nikakor ni bilo zame! A sem vztrajala in prineslo je spremembe. Zavedam pa se, da me še vedno čaka delo, da se pomirim s svojo preteklostjo, saj se nič ne opravi samo od sebe, brez pripravljenosti sodelovanja. Hvaležna sem Tatjani za pomoč, podporo in večni nasmeh.

Bilo je hudo. Borila sem se s poporodno depresijo. Obdobje, ki naj bi bilo najlepše v življenju ženske, je bilo eno samo padanje iz slabega razpoloženja v še slabše. Bila sem obupana, od nikogar v svoji bližini nisem dobila podpore, razumevanja, življenje ni imelo smisla. S partnerjem sva se povsem odtujila, s starši sem bila ves čas v napetih odnosih, kot mamica sem se počutila nesposobno … Ena sama žalost na vseh področjih.

Ko sem na spletu prebrala en Tatjanin članek, sem začutila, da je ona tista oseba, ki mi lahko pomaga iz tega labirinta mojega vse slabšega počutja. Poklicala sem jo, razložila svojo situacijo in začeli sva s terapijami. Ker sva z različnih koncev Slovenije in sem ob sebi imela dojenčka, sva ves čas delali le na daljavo.

Spoznala sem, da se mi je vse to hudo dogajalo, ker sem imela težko otroštvo. Nisem bila sprejeta, odrinjena sem bila na rob. Bilo je boleče pogledati vase, se soočati s svojimi travmami. A preko terapij in nalog, ki sem jih dobila, je šlo. Vsakič sem imela za spoznanje več energije, vere vase. Ko pa sem odkrila, da mi naloge resnično zelo pomagajo pri izboljševanju počutja, sem jih končno vzela resno in počutje se je začelo opazno obračati na bolje.

Pri vsem tem sem rabila veliko Tatjanine spodbude, sploh na začetku, ko sem precej omahovala. Tatjanina iskrenost mi je pomagala; zaupala sem ji, da bi mi res povedala, če bi čutila, da rabim zdravniško pomoč. Potolažila me je s tem, ko je povedala, da noče sodelovati z osebami, za katere čuti, da potrebujejo zdravniško pomoč, pa je nočejo poiskati.

Po enem letu, odkar sva se spoznali, sem druga oseba. Zdaj me ni več strah prihodnosti, samozavestnejša sem, pomirjena s seboj. Dobila sem super službo, v kateri uživam in mi nudi finančno neodvisnost. Z veseljem se pogledam v ogledalo, končno sem si všeč. Vem, da se zmorem postaviti zase in življenje peljati v tisto smer, da bo tudi meni lepo.

Do Tatjane sem prišla, ker mi je ves čas v sanje in misli hodila moja, že štirideset let pokojna stara mama, s katero sva bili v otroštvu zelo povezani. Bilo je prepogosto, zato sem se ob tem počutila zelo nelagodno. Bala sem se, da mi sporoča, da je smrt blizu. Želela sem, da se stvar konča in da najdem odgovor, zakaj se mi to dogaja.

Tatjana mi je prenesla mnogo sporočil skozi terapijo. Stara mama se je javljala zato, ker mi je želela pomagati v življenju. Res sem se v tistem obdobju počutila, kot bi obtičala na mestu. Vedno sem se držala v ozadju, ko pa sem se preselila v tuji kraj, sploh nisem imela družbe. Nisem počela stvari, ki bi me osrečevale. Stara mama me je s svojim pojavljanjem spodbujala, naj začnem živeti svoje sanje.

Po srečanju s Tatjano sem zbrala pogum in v občinski glasnik napisala članek o želji po druženju z ženskami, ki bi obujale ročne spretnosti. Odziv je bil presenetljiv, po enem mesecu smo že ustvarjale. Spoznala sem nekaj krasnih oseb, sklenila pristna prijateljstva. Moje življenje je dobilo povsem nov smisel. Doživela sem pravo razodetje. Hvala, stara mama, hvala, Tatjana.

Že od najstniških let se srečujem z nenehnimi vnetji mehurja. Pred leti sem zaradi te težave postala še hudo alergična na antibiotike, s katerimi sem vnetja zdravila. Za svoje težave sem iskala različne naravne rešitve, od pitja neskončnih količin čaja iz različnih zelišč pa do uživanja raznoraznih plodov — od brusnic do goji jagod. Pa nič, bolezen se mi je iz leta v leto ponavljala. V meni je zasadila strah pred novim in novim vnetjem.

Avgusta lani, ko sem se vrnila s počitnic v Londonu, se je vnetje spet ponovilo, in sicer tako močno, da sem dvakrat imela predpisano enotedensko zdravljenje z antibiotiki. Ker ni bilo bolje, sem se odločila, da moram storiti nekaj drugega. Slišala sem za Tatjano in njene terapije. Čeprav nisem bila še nikoli na tovrstnih terapijah, sem se zanje odločila. Prvo, kar je odkrila, je bil moj nenehni strah, ki me res spremlja že iz otroštva, ki je bilo zelo težko ob očetu alkoholiku.

Moram reči, da sem svojo bolezen ustavila in premagala strah pred njenim ponovnim izbruhom. Po terapijah se počutim varno, svobodno in brez strahu, ki me je prej večkrat davil in moril moje misli.

Naša punca je oseba z zmerno motnjo v duševnem razvoju in dolgotrajno bolna oseba, kar pomeni — s številnimi zdravstvenimi težavami. Obiskuje šolo s prilagojenim programom, kjer je bila že dolgo zelo konfliktna. Kar znorela je, če ji kaj ni bilo všeč, žalila določene ljudi in ob tem uporabljala hude besedne grožnje. Pogosto sva bila vabljena v šolo, celo s socialno službo smo imeli opravka. Poleg tega je bila pogosto povsem brez energije. Bolezni so se vrstile ena za drugo. V šolo ni hotela več hoditi. Zato smo iskali pomoč pri psihologu, psihiatru. A brez uspehov.

Ko sem od prijateljice izvedela za Tatjano, sem dolgo oklevala, ali stopiti v stik z njo za Izo. Zdelo se mi je, da ne bo hotela k njej na terapije. Ko sem končno zbrala pogum, mi je Tatjana razložila, da lahko dela z njo na daljavo. Po parih terapijah se je že umirila, njeni izpadi so se zmanjšali. Opazno se ji je zvišala energija. Tatjana je tudi povedala, kaj in kako naj midva postopava z njo, da jo drživa v ravnotežju. Na koncu se je izkazalo, da je najbolje, da ji naredi terapijo na dva tedna, in naša punca ostaja v ravnotežju.

Hudih izpadov nima več, utrujenost je obvladljiva, zdrava je. Niti enkrat ni več omenila, da ne bi šla v šolo. Konec šolskega leta sva doživela pozitivni šok za šokom. Prvi je bil, ko nama je razredničarka sporočila, da bo Iza dobila pohvalo. To se ni zgodilo že zelo dolgo, vedno le graje. Ob tem je povedala, da je postala drug otrok. Naslednji šok je bil na zaključni prireditvi šole, ko je dobila pohvalo celo od ravnateljice. Ravno se je vrnila s poletnega tabora — tudi tu so jo pohvalili.

Ko berem pregled našega življenja, se šele dobro zavedam, v kako brezizhodnem položaju smo bili še lani jeseni in kakšne napredke smo dosegli. Neizmerno sem hvaležna zanje.

Nikoli nisem marala srečnih filmskih koncev; ker sem morala skrivati solze ganjenosti, saj bi s tem pokazala šibkost. In ker so bili prelepi, da bi lahko bili resnični. V svojega pač nisem verjela. S Tatjano sem v dobrih dveh mesecih prehodila svojih 39 let življenja in podoživela vse, kar sem se trudila skriti — žalost, jezo, prizadetost, zavračanje, poniževanje, šibkost, zmanipuliranost, pomanjkanje bližine in topline …

Rodila sem se nefunkcionalnim staršem, ki tudi kot posamezniki niso znali živeti. Oče alkoholik v resnici ni nikoli živel vloge očeta. Mama je bila nemočna karkoli spremeniti. Živela sem v samozanikovanju, saj nisem smela nikoli ničesar reči ali pokazati čustev, ki se niso ujemala z družinskim vzorcem. Zato me je mučila anksioznost, tesnoba, depresija, nesmisel življenja. Preizkusila sem marsikatero prakso in terapijo, ki bi mi pomagala lepše živeti — s pomočjo zdravnikov, farmacije, za tem še alternative. Pa ni šlo. Ker sem bila nemočna poseči v podzavest.

Dokler nisem »po naključju« prebrala Tatjanin nagovor vsem, ki se ne zmorejo več pretvarjati pred drugimi, da so, kar niso; ki želijo končno zaživeti sebe in odkriti srečo, nepogojeno z merili drugih ljudi.

Prve terapije so bile mučne. Vse je prišlo na dan, še več, kot sem vedela. In odrešujoče je bilo slišati od Tatjane, da nisem kriva, da nisem slaba. Vsakič je bilo lažje. A končno sem po 39 letih iskanja in tavanja prišla do konca svoje trnove poti. Naposled sem srečala samo sebe in ljubezen, silnejšo in bolj žarečo, kot sem si jo kadarkoli predstavljala. Očistila sem se veliko vzorcev, ki so mi bili nekako vsiljeni. Vem pa tudi, da se je delo zame šele začelo. Osvobaja me, da vem, katera pot je prava in da lahko računam na pomoč, ki jo bom dobila. Hvala!

Pred dvema letoma so se mi dobesedno zamajala tla pod nogami. Začelo se mi je vrteti, srce mi je razbijalo, bilo mi je slabo, imela sem občutek, da bom umrla. Pristala sem na urgenci, kjer niso odkrili posebnih težav. Prišla sem do zaključka, da sem doživela panična napada. V zbeganosti in zaskrbljenosti sem izvedela še, da sem noseča. Rodila sem sinka. Nekaj mesecev sem se kar v redu počutila, potem pa je usekalo z vso svojo močjo. Vrtoglavica, hud krč v želodcu, tesnoba, žalost, strah. Zdravnik mi je postavil diagnozo poporodna tesnoba in mi povedal, da nima časa, da bi me poslušal, lahko pa mi predpiše antidepresive. Stanje se mi je slabšalo iz dneva v dan, sploh nisem čutila nobene povezanosti z možem in otrokom.

Vedno večkrat sem se spomnila na Tatjano, o kateri sem slišala veliko zanimivega od dveh kolegic. Že na prvi terapiji mi je dala upanje, da se bo vse uredilo. Ko je bilo najhuje, sva imeli terapije zelo pogosto. Poleg terapij sem se s težkim srcem odločila še za antidepresive. Počasi sem se začela počutiti boljše, s Tatjano sva šli na terapijah do globin podzavesti in razčiščevali težke občutke iz otroštva. Svetovala mi je, kaj naj delam, da bom lažje vse to dala iz sebe. Šlo je počasi, ampak sem opazila spremembe. Začela sem živeti, čutiti … Tatjana mi je bila stalno na razpolago in počutila sem se varno. Občutki krivde, sramu, manjvrednosti, ki sem jih leta in leta tlačila v sebi, so se začeli čistiti.

Po nekaj mesecih terapij, zdravljenja z antidepresivi in dela na sebi sem se začela počutiti občutno bolje. Začela sem se zavedati, da zmorem, da sem v redu, da si zaslužim ljubezni drugih, predvsem pa sebe. Tatjana je takoj ugotovila, da so me starši zavijali v vato in da sem bila navajena, da so vse naredili namesto mene — in povsem se strinjam z njo.

Zdaj vem, da sem odrasla, da je moč v meni. Da imam orodja, da si sama pomagam, in čisto sama sem odgovorna zase in za svoje počutje. Naučila sem se postavljati meje drugim in sebi in moje zdravstveno stanje je stabilno. Spoznala sem, kako čudovitega moža imam. In kako zlatega sina imam … ljubim ga. In ljubim življenje. Tatjana me je naučila živeti.

Mislila sem, da moje življenje mora biti takšno, kot je. Da sama nanj nimam vpliva. Hiter tempo življenja. Ponavljali so se določeni vzorci, ki so se odražali v slabih odnosih z bližnjimi pa tudi na otrocih: pogoste njihove bolezni, težave v šoli, prepiri … Ves čas sem hitela in se trudila, da bom za vse najbolje poskrbela, nase pa sem pozabila. In ker se sama nisem znala ustaviti in opaziti vseh lepot življenja, me je kot strela z jasnega doletela možganska kap.

V času rehabilitacije sem spoznala, kako zelo dragoceno je življenje — MOJE življenje. Spoznala sem, da me je bolezen le opomnila, da delam nekaj hudo narobe in da potrebujem korenite spremembe. Prebrala sem veliko knjig, se udeležila raznih delavnic, poskusila z različnimi terapijami in tehnikami … A to še vedno ni prineslo želenih sprememb. Neka višja sila mi je pokazala pot do Tatjane.

Moram priznati, da sem kar nekaj časa zbirala pogum za prvi obisk. A že po prvem obisku so vsi strahovi izginili, čutila sem pravo olajšanje. Nikoli do takrat nisem verjela, da lahko popolnemu tujcu toliko zaupam, da me razume, me ne obsoja. Nisem mislila, da je v moji notranjosti toliko težkih vsebin, blokad. Rodila sem se staršem alkoholikom. Ni bilo ljubezni, varnosti, podpore … V meni se je nabiralo in nabiralo težko …

Pri Tatjani sem dobila potrditev, da problemi, ki smo jih doživljali v otroštvu, zelo vplivajo na naše življenje, ko odrastemo. Z njeno pomočjo sem se začela zavedati svojih duševnih ran, se z njimi zavestno spopadati in jih čistiti. Predvsem pa sem se naučila poglobiti vase, odpuščati ter iskati v sebi ljubezen in mir. Upoštevam navodila in zavzeto izvajam naloge, dobljene med terapijo. Postale so del mojega življenja.

Moje življenje, zdravje, počutje in odnosi so se močno izboljšali. Vse bolj se zavedam, da si zaslužim biti srečna. Hvaležna sem Tatjani za pomoč in podporo, saj sama tega ne bi zmogla. Moje življenje ni več drama, ampak lepa poezija.

Moje otroštvo je bilo zelo težko. Prav ničesar lepega se ne spomnim. Nobene ljubezni, potrditve, sprejetosti, nobenega veselja v naši družini. Samo tepež, poniževanje neobvladljivo vzkipljivega očeta in nesrečne mame. Življenje v večnem strahu. Šla sem zgodaj od doma, da bi se rešila tega pekla, a sem prišla z dežja pod kap in se po sedmih letih ločila, a k sreči ponovno srečno poročila.

Pred več kot štiridesetimi leti me je doletela poporodna depresija in od takrat me je vsaka malenkost vrgla s tira. Vsa ta leta sem se borila z depresijo, tesnobo, paničnimi napadi. Že nakup v trgovini mi je predstavljal velik izziv — ali bom uspela ali bom sredi nakupovanja kar ušla. Vsa ta dolga leta sem iskala rešitve v uradni medicini, pri različnih terapevtih, preizkusila neskončno metod za umirjanje … A vedno znova brez uspeha. Navzven sem živela zadovoljno, uspešno življenje — nebesa, so si mislili vsi okoli mene. V resnici pa neskončno trpljenje.

Potem mi je na pot prišla Tatjana in njeno predavanje o odnosih. Z delčkom svojih možganov sem začela upati, da bi mi morda lahko ona pomagala. A bilo me je tako strah iti k njej na terapijo, saj me je bilo strah same sebe, svojih občutkov, ker sem jih bila navajena skrivati pred seboj in svetom.

Ko sem se opogumila, kar dolgo nisem imela upanja, da se lahko rešim svojih dolgoletnih težav. Računala sem, da bom po parih terapijah povsem v redu. Pa nisem bila. Kar padala sem še v tesnobo. Dokler nisem dojela, da je moje počutje resnično le v mojih rokah. Tatjana me je pripeljala do spoznanja, da se mi stanje poslabša po dopustu, ko preložim vso odgovornost za svoje počutje na moža in ne naredim nič zase.

Odkar uspem prisluhniti svojim občutkom in jih dajati iz sebe, vem, da si resnično samo sama krojim življenje. Kako svobodna se počutim! Lahko živim kot vsi ostali, opravim več opravkov v dnevu in to z veseljem. V velikem nasprotju od prej, ko me je bilo vsako jutro strah, kaj mi bo groznega prinesel dan. Po šestdesetih letih me ni več strah življenja, ampak se ga veselim.