Reinkarnacija

1-IMG_0636a
Reinkarnacija je ponovno utelešenje duše umrlega v drugem telesu. Vmesni čas duša preživi v duhovnem svetu. Ko pa je pripravljena, se ponovno utelesi. To se ponavlja toliko časa, dokler duša ne zraste na tak nivo osebnostnega razvoja, da se ji ni potrebno več utelešati. Reinkarnacija je kot šola za dušo. Poglavitna lekcija je ljubezen; brezpogojna ljubezen do vseh bitij stvarstva.

 Obstajajo 3 osnovna pravila:

  1. Pri ljudeh, ki jih sedaj najbolj zaničujemo, ponižujemo, izkoriščamo, se bomo ponovno rodili.
  2. Žrtev in storilec se ponovno snideta.
  3. Kar smo vzeli, to moramo vrniti.

Ljubezen je najmočnejša sila v univerzumu.  A kadar gre za odnos dveh duš, ju sovraštvo močneje poveže. Če imamo z nekom lep odnos, ga lahko spet srečamo. Če pa sovražimo, ga moramo ponovno srečati. Da počistimo odnos. Sovraštvo povzroči, da smo kot z verigami priklenjeni na dušo, ki se je želimo rešiti. Odpuščanje je edina pot k osvobajanju. To pa je brezpogojna ljubezen.

Kaj pa o tem pravi krščanski nauk? Reinkarnacija je bila vpisana v svete spise do 6. stoletja. Po tem so jo izbrisali. Dokaze o reinkarnaciji najdemo tudi v Svetem pismu. Učenec je vprašal Jezusa: "Napisano je, da se bo Elija vrnil." Jezus je nato odgovoril: "On se je vrnil, samo ti ga nisi prepoznal." Govoril je o Janezu Krstniku. Jezus je s tem povedal, da je Janez Krstnik reinkarnacija Elije, vendar po cerkveni dogmi taka razlaga ni dopustna. Ko je Jezus ozdravil moškega, ki se je rodil slep, je nekdo izmed Jezusovih učencev vprašal: "Kdo je grešil, da se je rodil slep, on ali njegovi starši?" Če je vprašal na tak način, je jasno, da je imel v mislih reinkarnacijo, saj prvi del vprašanja dopušča možnost grešnega ravnanja pred rojstvom, torej v prejšnjem življenju.

Reinkarnacija = vica: Dokler naša duša še ne živi brezpogojne ljubezni, se bo spet in spet vračala na popravne izpite na Zemljo. Življenje na Zemlji torej predstavlja vica.

Jan Eric Sigdell je takole zapisal v svoji knjigi o protislovnih in nelogičnih naukih Cerkve:

  1. Duša je ustvarjena šele ob spočetju. Zakaj bi Bog ustvarjal duše, ki so že na začetku ustvarjene za hude in slabe izkušnje?
  2. Duša, ki ji enkrat spodleti, bi bila za vekomaj obsojena na propad? Ljubeči Bog tega ne bi naredil.
  3. Človek se rodi z grehom. Zakaj bi se rodil z grehom, če prej ni obstajal?

Odpuščanje. To je pot do brezpogojne ljubezni.

Kako pa lahko prejšnja življenja vplivajo na naše življenje tu in zdaj?

V sebi nosimo določene občutke, za katere ne vemo, od kod se jemljejo. Bodisi je to velika žalost, jeza, občutek zapuščenosti, krivda, . . . Ti občutki  so lahko tako močni, da privedejo do izjemno težkih situacij v življenju. Naletela sem na človeka, ki je bil v prejšnjem življenju Indijanec. Pobili so mu vso družino. S seboj na ta svet je prinesel žalost, ki jo je preobrazil v jezo. In ta jeza, ki ji ni vedel vzroka, je bila tako močna, da si je pridelal raka. Ko sva našla vzrok za njegovo bolezen in pot za osvobajanje te jeze/žalosti, se je njegovo zdravje začelo obračati na bolje. Mimogrede: vse življenje ga že vleče v Ameriko. Tja bo šel, pa naj stane kolikor hoče, pravi.

Nekateri ljudje imajo izjemno močno ljubezen do določenega dela sveta, ljudstev. Po vsej verjetnosti so tam živeli v življenju pred tem. In doživeli nekaj izjemno močnega.

 

KDOR ŽELI DOBRO DRUGIM, JE ŽE ZAGOTOVIL DOBRO SEBI.   Konfucij