IZKUŠNJE LJUDI

Po pozitivnih izkušnjah, ki jih je imela moja soproga s terapijo, sem se zanjo odločil tudi sam. Imel sem zelo pogoste in vztrajne bolečine v nogah (probleme z žilami), visok krvni tlak in počutil sem se vznemirjenega brez posebnega razloga. Čeprav moram priznati, da sem bil v začetku v dvomih, sem kaj hitro začutil spremembe, ki so bile sicer postopne, vendar vztrajne. Najprej sem začutil olajšanje takoj po terapiji, potem pa se je občutek olajšanja vse bolj podaljševal. Krvni tlak se je uredil popolnoma, vznemirjenost je izginila, nogi pa sta me boleli vse manj. Poslušal sem tudi nasvete glede fizičnih vaj. Sprva sem tekel, kot mi je bilo priporočeno, s časoma pa sem ugotovil, da mi veliko bolj ustreza hitra hoja, ki si jo privoščim večkrat na teden. Moje bolečine v nogah je terapevtka povezala z odnosom do očeta, ki res ni bil nikoli pristen. Terapija mi je pomagala zavedati se tega dejstva. Nogi me ne bolita več. Naj še dodam, da sem sam od sebe opustil tudi nekatere stare navade, kot je pitje jutranje kave, ki sem jo zamenjal s čajem ter večerne obroke. Moje psihično in fizično počutje je že nekaj mesecev neprimerno boljše, kar pa se pozna tudi na izboljšanem družinskem vzdušju in izboljšanih odnosih z vsemi družinskimi člani.

Z svojo mami nikoli nisva imeli dobrih odnosov. Vsaka po svoje sva se trudili, se o tem pogovarjali, iskali poti do boljšega odnosa. Prišli pa nisva prav nikamor. Kadarkoli sem jo samo videla ali se mi je na telefonu izpisalo njeno ime, sem že postala zelo nervozna. Brez vzroka. Kar me je še posebno morilo. Ker sem slišala, da se da odnose očistiti tudi s tako terapijo, sem se odločila za to pot. Terapevtki sem povedala edino le, da bi rada dober odnos z mami. Bilo mi je zelo zanimivo, saj terapevtka ni vedela nobenih podrobnostih o mojem odnosu z mami. Povedala mi je pa vse natančno, kako jaz dojemam svojo mami. Med terapijo je videla, da sva bili z mami povezani že v prejšnjem življenju. In da sva se že takrat ubadali z enakimi problemi, kot se danes. Bilo je neverjetno, ko sem prvič po terapiji prišla v stik s svojo mami. Bilo je povsem drugače, kot vsa ta dolga leta do sedaj. Nobene živčnosti. Sproščenost in sprejemanje. Taki občutki kar še obstajajo. Res neverjetno. Hvala za te lepe občutke!

Vedno me je zelo zanimalo, kaj sem bila v prejšnjih življenjih. Ker se mi v življenju stvari nikakor ne postavijo tako, kot bi si želela. Zato sem se tudi odločila za obisk pri Tatjani. Med terapijo je videla, da sem bila zelo mogočna, vplivna oseba, da sem živela v gradu. Sem imela pa zelo slab odnos do moških. Iz mojih globin so privreli potlačeni spomini!!! Vrsto let sem namreč sanjala iste sanje. Sprehajala sem se po gradu, po enih in istih prostorih. Prav morile so me te sanje, čeprav niso bile slabe. Le njihovo nenehno ponavljanje me je zelo, zelo begalo. In pa še nekaj posebnega je ob teh informacijah privrelo povsem iz globin. Ko sem nekoč popotovala po čeških gradovih, sem bila tudi v gradu, kjer sem doživela neverjetne občutke. Počutila sem se, kot da sem prišla domov. Za vsako sobano sem vedela, kje je in kako zgleda, še preden sem jo videla. Vse to pa je bilo tako osupljivo in meni neznanega vzroka, da nisem upala nikomur povedati. Sem se bala, da bi me imeli za noro. Po terapiji mi je nekako odleglo. Velika skrivnost se je razkrila. Zdaj vem, da sem nekoč res živela v gradu, ki sem ga sanjala vrsto let. In da sem takrat zares prišla na obisk domov, v "svoj" grad. In lažje razumem, zakaj se mi danes življenje odvija tako, kot se mi. In kaj je moja naloga v tem življenju; izboljšanje odnosov, ki so se začeli že davno...

Bila sem virozna in sem prosila za terapijo. Da bi viroza čim prej minila. In res sem že med terapijo nehala smrkati. Odprle so se mi nosnice in dihanje je bilo veliko lažje. Tatjana pa je med terapijo videla, da imam v sebi ogromno strahu. Živimo namreč v hribih, bolj na samoti. Pogosto je mož službeno odsoten več dni skupaj. In sem sama doma, s tremi otroki. Resnično je bilo v meni prisotnega veliko strahu zaradi lokacije našega doma, če sem bila brez moža. Pa ona tega sigurno ni vedela, ker nisem o tem z nikomer govorila. Med terapijo mi je bil ta strah očiščen. Sedaj brez problema ostajam sama doma, brez strahu. In še viroza se je nehala. Otroci čutijo to mojo notranjo pomirjenost, tako da so sedaj večeri tudi brez moža mirni in v družinski harmoniji.

V naši novi hiši so se pojavljali nenavadni pojavi, ki so nam zelo grenili življenje. Mlajši sin je imel moteno spanje, videval je prikazni, bilo ga je strah. Sama sem opazila, da so se konstantno ob petkih zvečer, ko smo bili že vsi v postelji, premaknila-odprla vrata najine spalnice. Tudi sama sem imela moteno spanje in slabo počutje. Bilo je grozno, zato sem iskala rešitev, kako očistiti hišo. Pri Tatjani sva izvedli terapijo in mi je dala še dodatna navodila, kaj naj storim še doma. Po tem se vrata niso več premikala, življenje se je umirilo, sin spi mirneje.

Za terapijo sem se odločil na prigovarjanje svoje mami. Imel sem težave s koncentracijo v šoli, pri učenju. Ta terapija mi je všeč, da se dela v meditaciji. Opazim izboljšanje v šoli. Lažje sledim pouku, sodelujem. Tudi doma se lažje usedem h knjigam. V šoli se ne tepem več, ker sem bolj miren. Nekoliko sem že spremenil način življenja. Več sem doma. Na splošno sem bolj sproščen.

Moj sin se je pogosto zbujal ponoči zaradi morečih sanj ter me prosil, naj pridem k njemu v posteljo. Dobesedno je rabil fizično bližino mene ali moža, da se je lahko pomiril in zaspal nazaj. Zbujanje sredi noči me je skrbelo zaradi sina. Pa tudi fizično izčrpavalo zaradi zelo pogostega zbujanja. Obrnila sem se na terapevtko, ki je sinu naredila terapijo med njegovim spanjem. Že po dveh terapijah se je otrok zbujal le še občasno, a mi ni bilo treba več vstajati ponoči. Po parih tednih je naredila še eno terapijo in nočnih zbujanj od takrat ni več.

Tatjana mi je večkrat delala terapije, ki so bile zelo uspešne. Primer: imela sem hud glavobol, vročino, prehlad. Po Tatjanini terapiji naslednji dan ni bilo vročine, ne kašlja in bolezen je odšla. Svetovala mi je tudi kako naj ravnam za izboljšanje partnerskega odnosa in tudi to uspešno. Imela sem hud napad išjasa, bolečina se je širila iz hrbtenice v kolk in po celi levi nogi. Po Tatjanini terapiji se je bolečina znatno umirila. Naslednje jutro mi je naredila še eno terapijo in moje bolečine so popolnoma izginile. Terapijo mi je naredila na daljavo, ker se nisem mogla premikati. In delovalo je! Tako enostavno se sliši, da je težko verjeti, vendar ko sem doživela tako močno olajšanje bolečine na svojem telesu brez analgetikov, sem bila hvaležna vesolju in Tatjani za posredovano energijo.

Precej časa sem imela bolečine v desnem kolku, nogi in hrbtenici. Ko sem začela s terapijami, se je situacija začela izboljševati, sprva občasno, potem pa vse pogosteje, dokler bolečine niso povsem izginile. Po terapijah sem upoštevala tudi navodila, ki sem jih sproti dobivala glede fizičnih vaje in načina življenja. Izboljšalo se je moje fizično, pa tudi psihično počutje. In še naprej se vračam k njej, kadarkoli začutim potrebo, doživim kakšen življenski padec ali pa kakšno nepričakovano spremembo. Občasno sem se počutila zelo utesnjeno, predvsem zaradi napornega in stresnega dela, ki me ni preveč veselilo. S težavo sem odhajala v službo, počutila sem se zaskrbljeno, celo težko sem dihala v svojem delovnem prostoru, ki me je „dušil“. Pogovorila sem se s terapevtko in mi je predlagala, da mi lahko energijsko „prečisti“ prostor. Poslala sem ji sliko svoje pisarne, nisem pa vedela, kateri dan natančno bo naredila terapijo. Kljub temu, sem zelo kmalu začutila spremembo, prostor se mi je zdel svetlejši, lepši in nekako bolj v moji lasti. Tudi anksioznost je začela izginjati. Imam pa delo z ljudmi, ki imajo hude težave v življenju, tako da je prostor res treba prečistiti na vsake toliko časa, zato imam namen občasno še naprej prositi terapevtko za ponovitev „čiščenja prostora“.

Sodelavec je zbolel in znašel sem se v situaciji, ko sem moral nenačrtovano predavati pred zahtevno publiko o temi, ki je nisem podrobno poznal. Časa za pripravo sem imel le dve uri, torej sem bil seveda temu primerno razpoložen. Tedaj sem se spomnil na Tatjano, ki mi je v preteklosti že pomagala, vendar še nikoli na daljavo. Po nekaj SMS ih sva se uskladila in pričela s prenosom energije. V tem času sem se počutil vse bolje, izgubil sem nezdravo tremo. Predavanje mi je šlo odlično, bilo je eno boljših, ki sem jih imel. Doživetje mi je bilo prav neverjetno.

Po rojstvu prvega otroka so se v mojem življenju pojavili glavoboli, ki so počasi prerasli v migrene. Migrene zelo vplivajo na kvaliteto življenja in ker sem hotela bolje živeti, predvsem pa ne želim biti odvisna od zdravil, sem iskala rešitev. Tatjano poznam že 15 let in težko mi je bilo začeti terapijo s prijateljico. Toda ponujala mi je nekaj, kar nisem poznala in obstajala je verjetnost, da se rešim migren. Preko terapij mi je Tatjana priporočila plavanje za čiščenje mojih občutkov in nabiranje energije. Z resnostjo in voljo, ki sta bili potrebni za začetek sprememb v tedenskem ritmu, sem odpravila migrene v enem mesecu. Če se mi zdaj zazdi, da se napoveduje glavobol, grem plavat in bolečina mine. Zdravila za bolečine ne potrebujem več. Hvaležna sem, da sem zaupala Tatjani in verjela v njo. Kvaliteta mojega in našega družinskega življenja se je 100 % izboljšala.

Imam čudovitega moža, a do nedavnega tega nisem opazila, niti verjela. Mnogokrat sem bila zelo nezadovoljna z najinim odnosom, večkrat pred vprašanjem, kam vse to pelje, naj se ločiva, kaj naj naredim? Vendar nisem človek, ki bi obupal in se prepustil negativni energiji, ki se je naseljevala v meni. Prijateljica mi je priporočila Tatjanino terapijo. Potrebnih je bilo nekaj srečanj, da sem ozavestila svoj problem. Moji odnosi z možem so bili slabi že prej; v prejšnjih življenjih sva stkala nesporazume, slabo ravnanje en do drugega, poniževanja in še bi lahko naštevala. Z vsako terapijo sem bolj in bolj razumela, zakaj sva zdaj v konfliktu, kaj mi krade energijo. In kar je bil zame šok, videla sem iste vzorce najinega obnašanja, kot jih je opisovala Tatjana iz svojih videnj. Ko sem sprejela dejstva, ko sem si priznala, da sem "ledena kraljica", sem lahko naredila spremembo. V najin odnos sem pričela vnašati drobne spremembe, ki sem jih dobila naročene. In spet šok, ne da bi karkoli zahtevala od moža, se je sprememba zgodila tudi pri njem. Vse kar sem prej od njega terjala, je zdaj prišlo samo od sebe. In traja, in traja, in jaz sem srečna.

K Tatjani sem prišla zaradi težav s srcem. Imela sem hudo srčno aritmijo. Kardiolog mi je odsvetoval vsak fizični napor. Nisem smela niti v najmanjši hribček. Moj svet se je podrl. Prej zdrava, aktivna; po tem kot invalidna. V terapiji je prepoznala moje strahove, skrbi, podzavestne vzorce. Svetovala mi je dejavnost za izboljšanje počutja. V terapiji zdravljenja moje duše sva čistili navezanost na mojega otroka. Priznam, bila sem prepričana, da moje težave izvirajo iz povsem drugih virov. Z uvidom v prejšnje življenje sem prepoznala povezavo (karmo) moje ožje družine. Največji preobrat pa se je zgodil po terapiji procesa odpuščanja staršem. Od takrat težav s srcem nimam več. Počutim se odlično. Tako fizično, kot psihično. Res pa je, da pridno izvršujem nalogo, ki sem jo dobila med terapijami. To nalogo sem z veseljem vzela za moj novi način življenja. Globoko sem hvaležna Tatjani, ki mi je s svojim darom pokazala pot v lepše in povsem zdravo življenje.

Pred parimi leti sem zbolela za rakom na jajčnikih. To sem povezovala s tem, da sem preživela zelo stresno obdobje. Po dveh operacijah, kemoterapiji in bioloških zdravilih se mi je vse skupaj umirilo. Pred letom dni pa sem imela spet izjemno stresno obdobje in rak se je ponovil. In spet kemoterapija. . . In po vsaki sem bila bolj slabotna. Potiho sem v sebi vedela, da moram marsikaj spremeniti v svojem življenju. Slutila sem, da bolezen ni prišla kar tako, slučajno. Da je bila vzrok mojega stresnega življenja. A vse do te druge ponovitve bolezni, sem vse skupaj samo pometala še bolj globoko pod preprogo. Za nekoč, kasneje. Ko pa so mi zdravniki rekli, da za mene nimajo zdravila, se mi je v trenutku posvetilo, da moram resnično nekaj v svojem življenju spremeniti, če želim še nekaj časa živeti. S Hčerko sva začeli iskati alternative, imeli sva kar nekaj ponudb. Najprej sem se odločila za razgovore z različnimi ponudniki, z namenom, da najdem najboljšo pot za sebe. Prvi razgovor sem opravila v Ljubljani, ker bi se zdravila z dodatki, kopelmi, čaji. Poudarka na psihoterapiji pa je zelo malo. Zato me niso prepričali, da imajo pravo zadevo za mene. Drugi poizkus je bila konoplja, za katero pa se nisem odločila zaradi posledic odsotnosti. Hodim tudi na psihoterapijo na onkološkem, seveda pa je to premalo učinkovito. Pot pa me pripeljala tudi do Tatjane. Že pri prvem, spoznavnem srečanju, sva se povezali. Z lahkoto sem se odločila, da sprejmem njeno terapijo. Težava pri meni je jeza in žalost v velikih količinah, čeprav na zunaj tega ni bilo zaznati. Tatjana pa je to takoj odkrila. Jaz sem čutila le, da že vse življenje iščem MIR. Mir v svojem srcu. Po kemoterapijah sem imela tudi zelo močne krče v nogah, ki so mi preprečevali, da bi lahko normalno spala. Že po prvi terapiji pri Tatjani sem dobila občutek, da se je nekaj premaknilo v mojem življenju. Doma je bilo manj konfliktov, izognila sem se prepirom. Prekinila sem stike z ljudmi, ki so mi samo pili energijo, zaradi tega sem imela manj slabe vesti. Postala sem za malenkost bolj umirjena. Po drugi terapiji pa sem opazila, da nimam krčev v nogah. To je bila zame največja potrditev, da se je med terapijo sprostila energija in začela sem verjeti, da res pomaga. Imeli sva še par terapij. S Tatjano sva pogosto na vezi, tudi če se ne vidiva. Spodbuja me, da redno delam vaje, ki sem jih dobila naročene. Po teh vajah se res počitim vse bolj umirjena. In to je tisto, kar sem iskala vse življenje. Zavedam se, da moram na sebi storiti še marsikaj, vem pa tudi, da sama od sebe tega ne bi zmogla. S pomočjo terapevtke pa se stvari postavljajo na pravo mesto.

Bolezen, ki je nisem poznala. Zbolela je moja mama, ko je izgubila službo. Kar naenkrat se je povsem spremenila. Ni bila več vesela, v družbi vedno tiho, nič več sigurna vase, vedno v dvomih. Ni znala niti skuhati kosila. Tudi vnuki je niso uspeli spraviti v dobro voljo. Ves čas sem ji pomagala in ji stala ob strani ter upala, da bo bolje. Da bodo težave kar same od sebe prešle. Ko pa mi je po štirih mesecih rekla, da ni dobro, sem vedela, da morava poiskati pomoč. In prišli sva do gospe Tatjane. Da je mama šla na prvi obisk, sem jo seveda morala prisiliti. Saj se sama ni znala odločiti za nič. Prav tako je bilo v drugo in tretje. Vendar nama je gospa Tatjana dajala upanje. Četrtič je bila mama že toliko boljša, da je z veseljem odšla k njej. Res pa je, da je od prvega srečanja naprej upoštevala napotke in izvajala naloge, ki jih je dobila. Na začetku z našo pomočjo in spodbudo, potem pa vse bolj samostojno. Stanje se je iz terapije v terapijo izboljševalo. Mama se je počasi spreminjala na bolje. Po peti terapiji je šlo samo še navzgor. Že na obrazu in v očeh se ji je videlo, da je bolje, spet je dobila voljo do življenja. Izrazila je željo, da gre med ljudi, da kaj naredi in gre na izlet, prav tako je spet začutila ljubezen do svojih vnukov in jim jo tudi izražala. Mama je zopet zdrava in taka kot je bila pred boleznijo. Pomoč bi morali poiskati takoj, ko je zbolela. Hvala gospe Tatjani za delo z mojo mamo, spodbudne besede in moč, ki nama jo je vlivala, da sva lažje prebrodili to zares težko obdobje.

Zbolela sem za vnetjem ščitnice, ki se je v roku treh mesecev ponovilo. Vedela sem, da bodo zdravila spet le odpravila simptome, zares pozdravila pa se ne bom. Zato sem iskala nekoga, ki bi mi pomagal ozavestiti vzroke za bolezen in mi energetsko pomagal, da se res pozdravim. Do Tatjane sem prišla čisto po naključju in za to sem še zmeraj hvaležna. Že pri prvi terapiji so se začeli odstirati pravi vzroki za bolezen, ki sem jih kot majhen otrok očitno potisnila zelo globoko v podzavest. S Tatjano sva imeli potem še nekaj terapij, dokler niso izzveneli vsi simptomi, povezani z boleznijo. V času zdravljenja sem precej spremenila svoje življenje, še zlasti pa del, povezan s službo. Ne naprezam se več toliko, predvsem pa se imam bolj rada. Kar pa je še najbolj pomembno: ko sem se spremenila jaz, se je spremenilo tudi vse okrog mene – življenje je postalo veliko bolj izpolnjujoče, zadovoljno in tudi srečnejše.

K Tatjani sem prišla zaradi svojega zdravja. Že dolgo sem imela vrtoglavice. Moje zdravje in počutje je bilo iz terapije v terapijo boljše. Med tem pa sem ozavestila še eno zelo pomembno stvar v mojem življenju, na katero nikoli nisem pomislila. Prekomerno navezanost in skrb za svojega otroka. Zdaj se učim osvobajanja. Še na en pomemben vidik me je takoj prvič opozorila Tatjana; to je zdravje mojega otroka. Res je bil kar naprej bolan. Ves čas bolniške. . . Tatjana je to povezala z mojim počutjem. Da ko sem jaz v »slabi koži«, to vpliva nanj in zboli še on. Moram priznati, da se mi je to slišalo zelo neverjetno. A sedaj, ko sem umirila sebe, svoje življenje, je moj otrok zares povsem drugačnega zdravja. . . Moje življenje, zdravje in počutje se močno spreminjajo na bolje. Prav tako tudi zdravje našega malčka. Hvaležna sem, da sem stopila na pot sprememb.

TEŽKI ODNOSI V DRUŽINI Nekega popoldneva sem izgubila zavest in imela občutek, da je to zame konec. . . Že prej sem imela zdravstvene težave s srcem in razmišljala, da bi šla na terapijo k Tatjani. Pa nisem zbrala poguma in vedno mislila, da še ni potrebno. Da bo že minilo. Zdaj pa sem doživela konkretno opozorilo, da moram nekaj narediti za sebe. Da je stvar resna! Že po prvi terapiji me je skoraj povsem prenehalo boleti področje okoli srca in leva stran telesa. Te bolečine so mi povzročale veliko težav petnajst let. Kar nekaj zdravniških preiskav sem opravila, pa niso nič našli in nobenih izboljšav ni bilo. Vedno sem se spraševala zakaj le leva stran. S pomočjo terapij sem ugotovila, zakaj vse te bolečine; lahko sem jih povezala s slabimi odnosi s svojo mamo. S terapijami se mi je vsesplošno zdravstveno stanje izboljševalo. Tudi težki odnosi z mamo se čistijo. Bolj se znam postaviti zase, težave drugih niso več moj največji problem. Lažje zaspim, ker manj premlevam stvari. Vsekakor bom Tatjano še obiskala, ker mi terapija dobro dene in mi pomeni veliko sprostitev. Predvsem pa veliko delam tudi na sebi. Upoštevam Tatjanina priporočila za boljše življenje. Lahko rečem, da sem povsem drug človek, kot sem bila pred terapijo.

SVOJEGA OTROŠTVA SE NE SPOMINJAM Imel sem povsem normalno življenje. Prijetno, zadovoljno; družina, delo, nekaj malega prostega časa. Res precej obremenjen zaradi službe, a zdelo se mi je znosno. Potem pa nekega dne... Izguba zavesti. Brez predhodnih opozoril telesa. To se mi je zgodilo v roku pol leta še dvakrat. Zdravniki so mi naredili vse možne preiskave. Eden za drugim so ugotavljali, da sem bolj zdrav, kot oni. A mene je bilo strah naslednjih epizod. Ves čas sem s strahom prisluškoval svojemu telesu, če mi pošilja kakšne opozorilne znake, da se bom spet izgubil. Zdravniki so zaključili moj primer z diagnozo: izgorelost. Spremenil sem stil življenja, iskal pa sem vzroke, zakaj se mi je to zgodilo. In tako sem prišel na terapijo k Tatjani. Ona me je takoj postavila pred neprijetno situacijo... V moje otroštvo. Ki se ga sam sploh ne spominjam. Sva skupaj ugotovila zakaj. Starša se nista razumela in jaz sem rastel v tistem sovražnem okolju. Težka čustva so bila pogosto naperjena tudi proti meni. Da sem lažje preživel otroštvo, sem vse skupaj zakopal globoko v sebe. A enkrat vse pride na plan, pravi Tatjana. Tudi pri meni je. Dobil sem naloge in nekajkrat sem prišel še k njej na terapijo. Na začetku sem bil pri izvajanju nalog zelo zagnan. S časom pa je vnema popuščala. Spomini na izgube zavesti so bledeli, s tem pa tudi moja zagnanost. Pa se mi je po treh letih zadeva ponovila. Bil sem v situaciji, ki je podzavestno v meni zbudila tiste težke občutke iz otroštva. In sem izgubil zavest. Zato sem se spet obrnil na Tatjano. Vedel sem, kaj mi bo povedala. Bil sem premalo zagnan pri delu na sebi. In v meni je bilo še vedno preveč težkih občutkov iz otroštva. Zdaj vem, da lahko svoje življenje uredim samo sam. Dobil sem navodila. Po pravici povedano, povsem enostavne zadeve, ki jih lahko opravim mimogrede. Le pozabiti ne smem. Pozabiti v tej naglici življenja na sebe.

STARŠA ALKOHOLIKA V otroštvu težko vplivamo na situacije, ki so nam dane s strani staršev, menda smo si jih sami izbrali, a kljub temu verjamem, da se trudijo nam pomagati po svojih močeh. Sama sem bila rojena staršema alkoholikoma, česar me je bilo vedno sram in sem se, kolikor se je le dalo, odmikala od družbe. Uspelo mi je postati nevidna,... Oddajala sem energijo ob kateri me ljudje resnično niso videli… vedno zadnja. Ob tem pa sem padala nižje in nižje. 40 let sem živela z občutkom krivde in nevrednosti, kar je v meni gojilo jezo, agresijo, zamere… Prepotrebnih objemov ni bilo, prav tako se ne spomnim, da bi mi kdo rekel, da me ima rad, čeprav smo imeli tudi lepe trenutke. Moje življenje je bilo rutina brez posebnih dogajanj, ko pa so se zgodila, jih nisem čutila kot nekaj posebnega. Nisem si upala prositi, ne zamisliti si, da je življenje lahko drugačno, da sem lahko kreator svojega življenja. Vedela sem samo, da si želim spremembe, ne pa kaj in kje iskati. Z željo po spremembi sem prebrala marsikatero knjigo, a samo branje nima vrednosti, če tega ne znaš vpeljati v svoje življenje. Obiskala sem nekaj delavnic, ki bi mi morale prinesti čudež, ki bo vse postavil na svoje mesto pa ga ni in ni bilo. Seveda sem bila tudi jaz, kot mnogi drugi, »brez strahov, brez večjih težav«. No, vsaj zavedala se jih nisem, dokler me pot ni privedla do Tatjane. Z njeno pomočjo sem začela odkrivati lepote in smisel življenja. Po nekaj terapijah, z opravljanjem pridobljenih nalog, se je v meni začela buditi želja po še, po odkrivanju novega, začela sem si upati, drznem si postaviti se zase, se zavedam sama sebe, se ne obsojam nenehno. Končno delam korake v smer, ki sem si jo vedno želela,… Sprva tega res nisem mogla sprejeti (moj ego ni želel sprejeti), bilo je preveč nenavadno… in ples pred ogledalom! to nikakor ni bilo zame! … a sem vztrajala in prineslo je spremembe. Zavedam pa se, da me še vedno čaka delo, da se pomirim s svojo preteklostjo, saj se nič ne opravi samo od sebe, brez pripravljenosti sodelovanja. Hvaležna sem Tatjani za pomoč, podporo in večni nasmeh.

SAMA SEBE NISEM IMELA RADA, SI NISEM BILA VŠEČ Bilo je hudo. Borila sem se s poporodno depresijo. Obdobje, ki naj bi bilo najlepše v življenju ženske, je bilo eno samo padanje iz slabega razpoloženja v še slabše. Bila sem obupana, od nikogar v svoji bližini nisem dobila podpore, razumevanja, življenje ni imelo smisla. Nič lepega nisem več videla pred seboj. S partnerjem sva se povsem odtujila, s starši sem bila ves čas v napetih odnosih, kot mamica sem se počutila nesposobno,… Ena sama žalost na vseh področjih. Ko sem na spletu prebrala en Tatjanin članek, sem začutila, da je ona tista oseba, ki mi lahko pomaga iz tega labirinta mojega vse slabšega počutja. Poklicala sem jo, razložila svojo situacijo in začeli sva s terapijami. Ker sva z različnih koncev Slovenije in sem ob sebi imela dojenčka, sva ves čas delali le na daljavo. Spoznala sem, da se mi je vse to hudo dogajalo, ker sem imela težko otroštvo. Nisem bila sprejeta, odrinjena sem bila na rob. Odnos s partnerjem mi je le kazal, katere rane še nosim v sebi, pravi Tatjana in zdaj se strinjam. Bilo je boleče pogledati v sebe, se soočati s svojimi travmami. A preko terapij in nalog, ki sem jih dobila, je šlo. Vsakič sem imela za spoznanje več energije, vere v sebe. Ko pa sem odkrila, da mi naloge, ki sem jih dobila, resnično zelo pomagajo pri izboljševanju počutja, sem jih končno vzela resno in počutje se je začelo opazno obračati na bolje. Pri vsem tem sem rabila veliko Tatjanine spodbude, sploh na začetku, ko sem precej omahovala. Spraševala sem se, zakaj bi sploh bobnala, plesala pred ogledalom? Sem sploh na pravi poti, bi na mesto intuitivne terapije potrebovala psihiatra, zdravila? Tatjanina iskrenost mi je pomagala, zaupala sem ji, da bi mi res povedala, če bi čutila, da to rabim. Potolažila me je s tem, ko je povedala, da noče sodelovati z osebami, za katere čuti, da potrebujejo zdravniško pomoč pa je nočejo poiskati. Po enem letu, od kar sva se spoznali, sem druga oseba. Prej se nisem uspela postaviti za sebe, le nemo sem trpela, se sama sebi zdela povsem nesposobna, grda, nevredna ljubezni,... Zdaj me ni več strah prihodnosti, samozavestnejša sem, pomirjena s seboj. Dobila sem super službo, v kateri uživam in mi nudi finančno neodvisnost. Me čaka še delo, a zlezla sem na zeleno vejo, kjer sem večino časa že zadovoljna sama s seboj. Znam se otresti temnih misli in sama sebe potegniti iz blata. Ko pogledam na preteklo leto, sem si neizmerno hvaležna, da sem stopila na to pot. Tudi zato, ker bom s svojo drugačno energijo dober zgled otroku, ki ima sedaj močno, samozavestno mamico, ne pa povsem sesute, nesrečne mame, kakršna sem bila nekoč. Z veseljem se pogledam v ogledalo, končno sem si všeč. Vem, da se zmorem postaviti za sebe in življenje peljati v tisto smer, da bo tudi meni lepo.

Do Tatjane sem prišla, ker mi je ves čas v sanje in misli hodila moja, že štirideset let pokojna stara mama, s katero sva bili v otroštvu zelo povezani. Bilo je pre-pogosto, zato sem se počutila ob tem zelo nelagodno. Bala sem se, da mi sporoča, da je smrt blizu. Želela sem, da se stvar konča in da najdem odgovor, zakaj se mi to dogaja. Tatjana mi je prenesla mnogo sporočil skozi terapijo. Stara mama se je javljala zato, ker mi je želela pomagati v življenju. Res sem se v tistem obdobju počutila, kot bi obtičala na mestu. Vedno sem se držala v ozadju, ko pa sem se preselila v tuji kraj, sploh nisem imela družbe. Nisem počela stvari, ki bi me osrečevale. Stara mama me je s svojim pojavljanjem spodbujala, naj začnem živeti svoje sanje. Po srečanju s Tatjano sem zbrala pogum in v občinski glasnik napisala članek o želji po druženju z ženskami, ki bi obujale ročne spretnosti. Odziv je bil presenetljiv, po enem mesecu smo že ustvarjale. Spoznala sem nekaj krasnih oseb, sklenila pristna prijateljstva. Ustvarjati sem začela tudi sama doma. Moje življenje je dobilo povsem nov smisel. Doživela sem pravo razodetje. Hvala stara mama, hvala Tatjana.

Že od najstniških let se srečujem z nenehnimi vnetji mehurja. Pred leti sem zaradi te težave postala še hudo alergična na antibiotike, s katerimi sem vnetja zdravila. Za svoje težave sem iskala različne naravne rešitve, od pitja neskončnih količin čaja iz različnih zelišč pa do uživanja raznoraznih plodov - od brusnic do goji jagod. Pa nič, bolezen se mi je iz leta v leto ponavljala. V meni je zasadila strah pred novim in novim vnetjem. Avgusta lani, ko sem se vrnila s počitnic v Londonu, se je vnetje spet ponovilo in sicer tako močno, da sem dvakrat imela predpisano enotedensko zdravljenje z antibiotiki. Ker ni bilo bolje, sem se odločila, da moram storiti nekaj drugega. Slišala sem za Tatjano in njene terapije. Čeprav nisem bila še nikoli na tovrstnih terapijah, sem se zanje odločila, ker mi je zagotovila, da na tak način lahko odpravim vzroke za nenehna vnetja. Prvo, kar je odkrila, je bil moj nenehni strah, ki me res spremlja že iz otroštva, ki je bilo zelo težko ob očetu alkoholiku. Moram reči, da sem svojo bolezen ustavila in premagala strah pred njenim ponovnim izbruhom. Po terapijah se počutim varno, svobodno in brez strahu, ki me je prej večkrat davil in moril moje misli.

Naša punca je oseba z zmerno motnjo v duševnem razvoju in dolgotrajno bolna oseba, kar pomeni - s številnimi zdravstvenimi težavami. Obiskuje šolo s prilagojenim programom, kjer je bila že dolgo zelo konfliktna. Kar znorela je, če ji kaj ni bilo všeč, žalila določene ljudi in ob tem uporabljala hude besedne grožnje. Doma tako ne govorimo, zato nama ni jasno, kje jih je pobirala. Pogosto sva bila vabljena v šolo, celo s socialno službo smo imeli opravka. Vsakič, ko so naju poklicali, je bil to izjemno hud stres. Poleg tega je bila pogosto povsem brez energije. Bolezni so se vrstile ena za drugo. V šolo ni hotela več hoditi. Včasih smo jo komaj prepričali, da je šla. Bilo je hudo. Vse sva še nekako sprejela, marsikaj sva imela za samoumevno pri njej: bolezen, obdobja nizke energije, njenih groženj pa seveda nisva mogla. Zato smo iskali pomoč pri psihologu, psihiatru. A brez uspehov. Vsi trije smo bili res v težki situaciji. Ko sem od prijateljice izvedela za Tatjano, sem dolgo oklevala ali stopiti v stik z njo za Izo. Zdelo se mi je, da ne bo hotela k njej na terapije. Ko sem končno zbrala pogum, mi je Tatjana razložila, da lahko dela z njo na daljavo. Po parih terapijah se je že umirila, njeni izpadi so se zmanjšali. Opazno se ji je zvišala energija. Tatjana je tudi povedala, kaj in kako naj midva postopava z njo, da jo drživa v ravnotežju. Prišla je do zaključka, da je hči zelo navezana na enega od sorodnikov in nase vleče njegove občutke ter z izpadi išče pozornost. Ker ta človek ni pripravljen delati na sebi, čistiti svojih travm, Tatjana ni vedela, kako se bo zadeva izšla, kakšen bo rezultat. Na koncu se je izkazalo, da je najbolje, da ji naredi terapijo na dva tedna in naša punca ostaja v ravnotežju. Hudih izpadov nima več, utrujenost je obvladljiva, zdrava je. Enkrat ni več omenila, da ne bi šla v šolo. Konec šolskega leta sva doživela pozitivni šok za šokom. Prvi je bil, ko nama je razredničarka sporočila, da bo Iza dobila pohvalo. To se ni zgodilo že zelo dolgo, vedno le graje. Ob tem je povedala, da je postala drug otrok. Da se z njo da delati, pogovoriti, ko kaj ni čisto v redu. Zanimalo jo je, kako smo to dosegli in rekla, naj samo nadaljujemo po tej poti. Naslednji šok je bil na zaključni prireditvi šole, ko je dobila pohvalo celo od ravnateljice. Ravno se je vrnila s poletnega tabora. Tudi tu so jo pohvalili. Vedno je med tedenskim taborom rabila en dan počitka, saj je povsem pregorela, vsak večer je morala hoditi spat pred ostalimi otroci. Tokrat tega ni bilo. Ko berem pregled našega življenja, se šele dobro zavedam, kako v brezizhodnem položaju smo bili še lani jeseni in kakšne napredke smo dosegli. Neizmerno sem hvaležna zanje.

ALKOHOL V DRUŽINI Nikoli nisem marala srečnih filmskih koncev; ker sem morala skrivati solze ganjenosti, saj bi s tem pokazala šibkost. In ker so bili prelepi, da bi lahko bili resnični. V svojega pač nisem verjela. S Tatjano sem v dobrih dveh mesecih prehodila svojih 39 let življenja in podoživela vse, kar sem se trudila skriti – žalost, jezo, prizadetost, zavračanje, poniževanje, šibkost, zmanipuliranost, pomanjkanje bližine in topline … Rodila sem se nefunkcionalnim staršem, ki tudi kot posamezniki niso znali živeti. Oče alkoholik v resnici ni nikoli živel vloge očeta. V pijanosti so iz njega name bruhali občutki krivde, nevrednosti, obupa do skrajnih psihičnih notranjih bojev; v treznosti pa smo se v nečloveški napetosti pretvarjali, da se ni nič zgodilo. Mama je bila nemočna karkoli spremeniti, saj je bila naučena moškemu streči in je tako kot oče zrasla brez materinske ljubezni in topline. Živela sem torej v samozanikovanju, saj nisem smela nikoli ničesar reči ali pokazati čustev, ki se niso ujemala z družinskim vzorcem. Zato me je mučila anksioznost, tesnoba, depresija, nesmisel življenja. Vedela sem, da tako ni prav, zato sem preizkusila marsikatero prakso in terapijo, ki bi mi pomagala lepše živeti. S pomočjo zdravnikov, farmacije, za tem še alternative. Pa ni šlo. Ker sem bila nemočna poseči v podzavest. Dokler nisem »po naključju« prebrala Tatjanin nagovor vsem, ki se ne zmorejo več pretvarjati pred drugimi, da so, kar niso; ki želijo končno zaživeti sebe in odkriti srečo, nepogojeno z merili drugih ljudi o tem, ali in kdaj si zaslužim ljubezen in mir v duši. Saj v resnici nisem storila nič grozljivega …, vrednega obsojanja in zavračanja. Prve terapije so bile mučne. Vse je prišlo na dan, še več, kot sem vedela. In odrešujoče je bilo slišati od Tatjane, da nisem kriva, da nisem slaba. Vsakič je bilo lažje, čeprav še dolgo nisem mogla verjeti, da sem res vredna, da sem srečna, da mi je lepo. A končno (kot nejeverni Tomaž) sem po 39 letih iskanja in tavanja prišla do konca svoje trnove poti. Naposled sem srečala samo sebe in ljubezen, silnejšo in bolj žarečo, kot sem si jo kadar koli predstavljala. Z odprtim srcem sem doumela, da sem je vredna in da lahko zaživim novo življenje – življenje bitja, ki ga je ustvarila božanska ljubezen. Očistila sem se veliko vzorcev, ki so mi bili nekako vsiljeni. Vem pa tudi, da se je delo zame šele začelo. Osvobaja me, da vem, katera pot je prava in da lahko računam na pomoč, ki jo bom dobila. Hvala! ČLOVEK JE NAJBOLJ POPOLNO BITJE NA SVETU, KI GA LAHKO NAREDI VSAK BEDAK. E.Zola

DOMA SE ME VEDNO ZAVIJALI V VATO, ZATO SEM TEŽKO PREVZELA ODGOVORNOST ZASE. Pred dvema letoma so se mi dobesedno zamajala tla pod nogami. Začelo se mi je vrteti, srce mi je razbijalo, bilo mi je slabo, imela sem občutek, da bom umrla. Pristala sem na urgenci, kjer niso odkrili posebnih težav. Teden za tem sem doživela podobno, a v blažji obliki. Začela sem brskati po spletu o simptomih in prišla do zaključka, da sem doživela panična napada. V zbeganosti in zaskrbljenosti sem izvedela še, da sem noseča. Z možem sva si želela otroka, ni pa bilo čisto načrtovano. Svoje psihično počutje sem pripisala spremembi hormonov v telesu in šla skozi nosečnost misleč, da lepo. Da preveč zaskrbljenosti in tesnobna spadata zraven, zato sem sama sebe tolažila, da bo slej kot prej minilo. Rodila sem sinka. Nekaj mesecev sem se pod vplivom vsega novega in lepega kar v redu počutila, potem pa je usekalo z vso svojo močjo. Vrtoglavica, hud krč v želodcu, tesnoba, žalost, strah. Panično sem klicala naokoli za pomoč in zelo hitro sem tudi dobila termin pri psihiatru. Zdravnik mi je postavil diagnozo poporodna tesnoba in mi povedal, da nima časa, da bi me poslušal, lahko pa mi predpiše antidepresive in mi priporoči dobro psihoterapijo. Stanje se mi je slabšalo iz dneva v dan, sploh nisem čutila nobene povezanosti z možem in otrokom. Nisem upala biti sama doma, nisem bila sposobna peljati sina k pediatru. Počutila sem se kot, da sem jima v veliko breme in bi jima bilo boljše brez mene. Takrat sem spoznala, kje imam dušo, ker me je tako bolela. Naročila sem se pri psihoterapevtki, vendar sem se pri njej in po tem počutila še slabše in obiskov nisem nadaljevala. Vedno večkrat sem se spomnila na Tatjano, o kateri sem slišala veliko zanimivega od dveh kolegic. Po pravici, prej me take zadeve niso zanimale, zato tudi nisem vedela, kako potekajo terapije pri njej, a če sta ji zaupali moji kolegici, že mora biti nekaj na tem, sem si mislila in se zmenila z njo za srečanje. Že na prvi terapiji mi je dala upanje, da se bo vse uredilo. Ko je bilo najhuje, sva imeli terapije zelo pogosto. Počutila sem se tako na tleh, da nisem imela več energije za dvom in sem sprejela Tatjanino pomoč. Poleg terapij sem se s težkim srcem odločila še za antidepresive. Na trenutke se mi je zdelo, da se mi bo zmešalo in moj razum mi je govoril, da nimam druge izbire, kot da nekaj časa jem tablete. Počasi sem se začela počuti boljše, s Tatjano sva šli na terapijah do globin podzavesti in razčiščevali težke občutke iz otroštva. Svetovala mi je, kaj naj delam, da bom lažje vse to dala iz sebe. Šlo je počasi, ampak sem opazila spremembe. Začela sem živeti, čutiti....Tatjana mi je bila stalno na razpolago in počutila sem se varno. Kadarkoli sem jo lahko poklicala in pogovor z njo me je vedno potolažil. Občutki krivde, sramu, manjvrednosti, ki sem jih leta in leta tlačila v sebi, so se začeli čistiti. Veliko mi je pomenilo, ker sem Tatjani lahko zaupala najgloblje skrivnosti, ki so me razžirale. Tesnoba me je imela v lasti vse dni. Po nekaj mesecih terapij, zdravljenja z antidepresivi in dela na sebi, sem se začela počutiti občutno bolje. Po koncu porodniške, ko sem začela hoditi v službo, se je stanje še dodatno izboljšalo. Bilo je manj težkih in več dobrih dni. Začela sem se zavedati, da zmorem, da sem v redu, da si zaslužim ljubezni drugih, predvsem pa sebe. Spoznala sem, da v življenju ni nič samoumevno in se je treba stalno truditi. To mi je bilo težko, priznam. Lažje mi je bilo čepeti v coni udobja, četudi ni bilo prijetno in me je mučila tesnoba, kot pa premakniti se in narediti nekaj za sebe. Bila sem navajena, da so vse naredili na mesto mene starši. Tatjana je takoj ugotovila, da so me zavijali v vato in povsem se strinjam z njo. Ni bilo povsem dobro čez noč, kot sem si predstavljala, da bo. Še so sem in tja prišli zelo težki dnevi. Potegnili so me nazaj, zvila sem se v klobčič, jokala, se smilila sama sebi in druge krivila za svoje tegobe. Kot majhna punčka sem čakala, da me bo nekdo objel in mi rekel, da bo vse v redu. Dokler sem poskušala težke občutke samo tlačiti vase, kot prej toliko let, jih skrivati pred svetom in seboj, so udarili na plan v obliki tesnobe. Vse preveč sem bila navajena pasivnosti v svojem življenju. Zdaj vem, da sem odrasla, da je moč v meni. Da imam orodja, da si sama pomagam in čisto sama sem odgovorna zase in za svoje počutje. Čutim se, začela sem se poslušati, sproti čistiti težke občutke in ko to delam, tesnobe ni več. Poleg tega sem se naučila postavljati tudi meje drugim in sebi in moje zdravstveno stanje je stabilno. Spoznala sem, kako čudovitega moža imam. Brez njega bi bilo vse mnogo težje. In kako zlatega sina imam... ljubim ga. In ljubim življenje. Tatjana me je naučila živeti.

IZHAJAM IZ DRUŽINE ALKOHOLIKOV Mislila sem, da moje življenje mora biti takšno, kot je. Da sama nanj nimam vpliva. Hiter tempo življenja. Ponavljali so se določeni vzorci, ki so se odražali v slabih odnosih z bližnjimi pa tudi na otrocih: pogoste njihove bolezni, težave v šoli, prepiri,… ves čas sem hitela in se trudila, da bom za vse najbolje poskrbela, nase sem pozabila. In ker se sama nisem znala ustaviti in opaziti vseh lepot življenja, me je kot strela z jasnega doletela možganska kap. V času rehabilitacije sem spoznala, kako zelo dragoceno je življenje – MOJE življenje. Borila sem se zanj in z okrevanjem so se vrnili tudi moji vzorci, s katerimi sem škodila sebi in drugim. Spoznala sem, da me je bolezen le opomnila, da delam nekaj hudo narobe in da potrebujem korenite spremembe. Pogumno sem se podala na pot osebne rasti. Prebrala sem veliko knjig, se udeležila raznih delavnic, poskusila z različnimi terapijami, tehnikami,… A to še vedno ni prineslo želenih sprememb v moje življenje. Vrtela sem se v začaranem krogu slabih občutkov, ki so me pripeljali do možganske kapi. Iskala in iskala sem pomoč. Neka višja sila mi je pokazala pot do Tatjane. Moram priznati, da sem kar nekaj časa zbirala pogum za prvi obisk. Res me je skrbelo, kaj si bi mislila o meni, saj sama o sebi nisem imela najboljšega mnenja. A že po prvem obisku so vsi strahovi izginili, čutila sem pravo olajšanje. Nikoli do takrat nisem verjela, da lahko popolnemu tujcu toliko zaupam, da me razume, me ne obsoja. Na začetku sem bila precej optimistična. Mislila sem, da bom hitro odpravila teh par težav. Nato pa sem se soočila z realnostjo, ki je bila daleč od pričakovanega. Nisem mislila, da je v moji notranjosti toliko težkih vsebin, blokad. Rodila sem se staršem alkoholikom. Ni bilo ljubezni, varnosti, podpore,… Nikoli se nista zmenila za moje želje. Bila sem kaznovana, če nisem bila »pridna«. Vedno sem se jih sramovala. Imela sem občutek, da sem odgovorna za njuno srečo. Zapirala sem se vase in kazala le tisto plat, ki je veljala za sprejemljivo. V meni pa se je nabiralo in nabiralo težko… Pri Tatjani sem dobila potrditev, da problemi, ki smo jih doživljali v otroštvu, zelo vplivajo na naše življenje, ko odrastemo. Stvari, ki so nekoč šle notri, morajo nekako ven. Z njeno pomočjo sem se začela zavedati svojih duševnih ran, se z njimi zavestno spopadati in jih čistiti. Predvsem pa sem se naučila poglobiti vase, odpuščati ter iskati v sebi ljubezen in mir. Upoštevam navodila in zavzeto izvajam naloge dobljene med terapijo. Postale so del mojega življenja. Tatjana me je popeljala na pot osvoboditve in ljubezni. Čeprav je težko, se izplača. Moje življenje, zdravje, počutje in odnosi so se močno izboljšali. Vse bolj se zavedam, da si zaslužim biti srečna. Vedno bolj sem osredotočena na sedanji trenutek in prihodnost me več ne skrbi. Zaupam, da se bodo stvari odvijale v moje najvišje dobro. Hvaležna sem za vse težke preizkušnje v življenju, saj so me naredile močnejšo. Zavedam se, da me čaka še veliko dela, a vem, da sem na pravi poti. Hvaležna sem Tatjani za pomoč in podporo, saj sama tega ne bi zmogla. Moje življenje ni več drama, ampak lepa poezija.

STRAH VSAKO JUTRO ZNOVA, KAJ MI BO PRINESEL DAN Moje otroštvo je bilo zelo težko. Prav ničesar lepega se ne spomnim. Nobene ljubezni, potrditve, sprejetosti, nobenega veselja v naši družini. Samo tepež, poniževanje neobvladljivo vzkipljivega očeta in nesrečne mame. Življenje v večnem strahu. Šla sem zgodaj od doma, da bi se rešila tega pekla, a sem prišla iz dežja pod kap in se po sedmih letih ločila, a k sreči ponovno srečno poročila. Pred več kot štiridesetimi leti me je doletela poporodna depresija in od takrat me je vsaka malenkost vrgla s tira. Vsa ta leta sem se borila z depresijo, tesnobo, paničnimi napadi. Za vsak običajen opravek sem rabila neskončno priprav, ga predelovala v glavi,…. Že nakup v trgovini mi je predstavljal velik izziv – ali bom uspela ali bom sredi nakupovanja kar ušla. Kadarkoli sem morala med ljudi, mi je bilo neizmerno tesnobno. Vsa ta dolga leta sem iskala rešitve v uradni medicini, različnih terapevtih, preizkusila neskončno metod za umirjanje,… A vedno znova brez uspeha. Navzven sem živela zadovoljno, uspešno življenje – nebesa, so si mislili vsi okoli mene. V resnici pa neskončno trpljenje. Malokdo je vedel za moje težave. Zato mi je bilo še toliko težje, saj je bilo vse eno samo pretvarjanje. Potem mi je na pot prišla Tatjana in njeno predavanje o odnosih. Z delčkom svojih možganov sem začela upati, da bi mi morda lahko ona pomagala. A bilo me je tako strah iti k njej na terapijo. Saj me je bilo strah same sebe, svojih občutkov, ker sem jih bila navajena skrivati pred seboj in svetom. Ko sem se opogumila, kar dolgo nisem imela upanja, da se lahko rešim svojih dolgoletnih težav. Računala sem, da bom po parih terapijah povsem v redu. Jaz pa nisem bila. Kar padala sem še v tesnobo. Dokler nisem dojela, da je moje počutje resnično le v mojih rokah. Tatjana me je pripeljala do spoznanja, da se mi stanje poslabša po dopustu, ko preložim vso odgovornost za svoje počutje na moža in ne naredim nič zase, kot sem se naučila skozi terapije. Od kar pa uspem prisluhniti svojim občutkom in jih dajati iz sebe, vem, da si resnično samo sama krojim življenje. Kako svobodna se počutim. Lahko živim, kot vsi ostali, opravim več opravkov v dnevu in to z veseljem. V velikem nasprotju od prej, ko me je bilo vsako jutro strah, kaj mi bo groznega prinesel dan. Po šestdesetih letih me ni več strah življenja, ampak se ga veselim.